»Ko smo ga pisali z Giulio Calendo in Furiem Andreottijem, smo si rekli, kako popolno ravnovesje med emocijami prikazuje film Življenje je lepo Roberta Benignija, filmu, ki sem ga imela zelo rada prav zaradi njegove sposobnosti, da pripoveduje najstrašnejšo tragedijo sveta.«
»Svet, ki je zapadel v grozljivo vojno, je bil v tem filmu predstavljen z neverjetno lahkotnostjo, kot napihljiva žoga, s katero se je despot igral, kot bi bila njegova stvar.«
»Take dokumentarne filme snemajo tuje in tudi naše produkcije več mesecev in celo več let. Z Gregorjem pa sva bila sama, a trud se je izplačal. Tem ljudem, sploh staršem ubitih otrok pomeni veliko, da bodo imena njihovih sinov in hčera omenjena na naši televiziji, to so mi večkrat povedali.«
»Želela sem predstaviti njihove zgodbe in doživljanje nepredstavljive grozote. Ostrostrelci so jim ubijali otroke pred njihovimi očmi. Sarajevčani so bili skoraj štiri leta brez vode, elektrike, ogrevanja in hrane. Hiranje je, podobno kot smrt, postalo del njihovega vsakdana.«
»Habitat je vrnitev k naravi, je radostni skok v jezero, so plešoča telesa na širni planjavi, je divji ples v objemu gozda. Habitat je naseljevanje pokrajine dekliške duše, je iskanje subtilne nežnosti in odkrivanje ekspresivne modi ženske skupnosti.«
»Zelo mi je bil všeč humor serije Simpsonovi, ker je bil zelo pogumen in necenzuriran. Tudi jaz sem si želela v življenju delovati tako pogumno in necenzurirano.«
»Kaj nas opredeljuje: naša etnična pripadnost, vera, spol? Kaj nas deli ali združuje? To je zgodba o negotovosti življenja, naključnih srečanjih, ki združijo agresorja in žrtev ter obujajo bolečo preteklost; to je zgodba o nemogočih povezavah, o ljubezni in absurdu.«
»Film se začne kot ekskurzija, ki jo vodi humor in se razvije v grenko izkušnjo. Naravni ritem je prvinski in je tesno povezan s človeškimi raziskovalnimi tehnikami pri iskanju resnice po nasilju.«
»Bistvena je lokacija: hotel v slogu 80. let, priča nekdanjega jugoslovanskega arhitekturnega sloga: betonski brutalizem ali modernizem, potem pa je tu še poškodovano mesto Sarajevo, pričevanje o odprtih ranah in preteklih bolečinah.«
»Naveličani smo ženskih likov brez vsebine, ki se znajdejo v tem položaju, ne da bi sploh bile igralke. Dovolj nam je dojemanja ženskega telesa zgolj skozi prizmo seksualizacije. Dovolj nam je moških likov, ki jih, ne da bi se o njem spraševali, uničuje lastno nasilje ...«
»Zato je, kot je dodala, veliko nagrado za kratki film namenila 'filmu, ki mu je uspelo ujeti kompleksnost čustev lika, ki je pod psihološkim nadzorom nasilnega moškega. Ob prikazu vsakdanjega življenja tega para se poglobimo v doživljanje močne ženske, katere zadnje dejanje nas spravi v dobro voljo'.«
»Nagrada Prešernovega sklada nam zelo veliko pomeni. Z leti opažam, da so domače nagrade v resnici pomembnejše od tistih, ki jih prejemamo v tujini, ker smo na ta prostor v prvi vrsti vezani zaradi financiranja. Tukaj tudi ustvarjamo, tukaj si gradimo pozicijo tako med filmskimi ustvarjalci kot drugimi delavci v kulturi. Mislim, da je to veliko priznanje za celotno stroko animiranega filma.«