Zdaj govori filmska ustvarjalka

»S kratkimi filmi je ta križ, da jih, če jih ne ujamemo ravno v kakšnem festivalskem sklopu, zelo težko še kdaj najti.«

»Jutri je še en dan tako rekoč brezhibno poustvari neorealistični slog.«

»Jutri je še en dan.«

»Poskus, da bi živela hkrati vezano in svobodno.«

»Začela sem se zavedati tudi tega, kako zelo pomembno je, kdo pripoveduje zgodbo.«

»Sanjala sem o polnih dvoranah in veliki emocionalni katarzi.«

»Ko smo ga pisali z Giulio Calendo in Furiem Andreottijem, smo si rekli, kako popolno ravnovesje med emocijami prikazuje film Življenje je lepo Roberta Benignija, filmu, ki sem ga imela zelo rada prav zaradi njegove sposobnosti, da pripoveduje najstrašnejšo tragedijo sveta.«

»Svet, ki je zapadel v grozljivo vojno, je bil v tem filmu predstavljen z neverjetno lahkotnostjo, kot napihljiva žoga, s katero se je despot igral, kot bi bila njegova stvar.«

»Moj navdih za zgodbo in to temo je bila jeza. Prav jeza me je spodbudila, da povem to zgodbo.«

»V filmu glavna junakinja izreče stavek: 'Rada imam svojo družino in ljubim našo tradicijo.' Niso mi pa všeč nekatera njena pravila.«

»Rada imam tako glavno junakinjo kot vse druge ljudi v tem filmu. Mislim, da je ta kultura zelo lepa, navsezadnje je to moja kultura.«

»Film predstavi razlike in napor, ki je potreben za prenos tradicije v novo okolje.«

»Take dokumentarne filme snemajo tuje in tudi naše produkcije več mesecev in celo več let. Z Gregorjem pa sva bila sama, a trud se je izplačal. Tem ljudem, sploh staršem ubitih otrok pomeni veliko, da bodo imena njihovih sinov in hčera omenjena na naši televiziji, to so mi večkrat povedali.«

»Želela sem predstaviti njihove zgodbe in doživljanje nepredstavljive grozote. Ostrostrelci so jim ubijali otroke pred njihovimi očmi. Sarajevčani so bili skoraj štiri leta brez vode, elektrike, ogrevanja in hrane. Hiranje je, podobno kot smrt, postalo del njihovega vsakdana.«

»Grozote se ponavljajo kljub floskulam 'Nikoli več'. Tako kratek spomin imamo.«

»Filme delam, ker je toliko neznanega.«

»Habitat je vrnitev k naravi, je radostni skok v jezero, so plešoča telesa na širni planjavi, je divji ples v objemu gozda. Habitat je naseljevanje pokrajine dekliške duše, je iskanje subtilne nežnosti in odkrivanje ekspresivne modi ženske skupnosti.«

»Zelo mi je bil všeč humor serije Simpsonovi, ker je bil zelo pogumen in necenzuriran. Tudi jaz sem si želela v življenju delovati tako pogumno in necenzurirano.«

»Omejitev človeškega življenja je večna tema vseh mojih filmov, in če že nimam odgovora na to, kako to preseči, se trudim, da so vsaj podobe v filmu videti, kot da nimajo konca.«

»In upam, da to daje filmu neko odprtost, nedorečenost, neko drugo narativnost podobe.«

»Kaj nas opredeljuje: naša etnična pripadnost, vera, spol? Kaj nas deli ali združuje? To je zgodba o negotovosti življenja, naključnih srečanjih, ki združijo agresorja in žrtev ter obujajo bolečo preteklost; to je zgodba o nemogočih povezavah, o ljubezni in absurdu.«

»Film se začne kot ekskurzija, ki jo vodi humor in se razvije v grenko izkušnjo. Naravni ritem je prvinski in je tesno povezan s človeškimi raziskovalnimi tehnikami pri iskanju resnice po nasilju.«

»Bistvena je lokacija: hotel v slogu 80. let, priča nekdanjega jugoslovanskega arhitekturnega sloga: betonski brutalizem ali modernizem, potem pa je tu še poškodovano mesto Sarajevo, pričevanje o odprtih ranah in preteklih bolečinah.«

»Zagovarja človečnost in sprejema raznolikost.«

»Umetnikov ne sme dušiti klima strahu. Moramo biti glasnejši in močnejši.«

»Naveličani smo ženskih likov brez vsebine, ki se znajdejo v tem položaju, ne da bi sploh bile igralke. Dovolj nam je dojemanja ženskega telesa zgolj skozi prizmo seksualizacije. Dovolj nam je moških likov, ki jih, ne da bi se o njem spraševali, uničuje lastno nasilje ...«

»Zato je, kot je dodala, veliko nagrado za kratki film namenila 'filmu, ki mu je uspelo ujeti kompleksnost čustev lika, ki je pod psihološkim nadzorom nasilnega moškega. Ob prikazu vsakdanjega življenja tega para se poglobimo v doživljanje močne ženske, katere zadnje dejanje nas spravi v dobro voljo'.«

»Nagrada Prešernovega sklada nam zelo veliko pomeni. Z leti opažam, da so domače nagrade v resnici pomembnejše od tistih, ki jih prejemamo v tujini, ker smo na ta prostor v prvi vrsti vezani zaradi financiranja. Tukaj tudi ustvarjamo, tukaj si gradimo pozicijo tako med filmskimi ustvarjalci kot drugimi delavci v kulturi. Mislim, da je to veliko priznanje za celotno stroko animiranega filma.«

»osebna bolečina vre na štedilniku kot družbeni problem«

»Film pripoveduje o nevidnosti psihološkega nasilja v odnosu dolgoletnega para«